Med gruzijskimi volkovi
Piše: dr. Aleš Musar
Fotografije objavljene v potopisu o Gruziji so last Nataše Pirc Musar.
Pred nekaj leti smo se družba dveh družin odpravili na poletni potep po Gruziji in Armeniji. Zmerno avanturistično: spali smo v spodobnih hotelih, okrog smo se pa vozili sami, v najetem kombiju. V Gruziji vozijo po desni, tako kot pri nas, a ker je bil naš Hyunday uvožen z Japonske, je imel volan na »napačni« strani. To je, vsaj za voznika, naredilo vožnjo malo bolj zahtevno, posebej na kakšnih gorskih prelazih. Nas pa to ni oviralo, da si česa z našega potovalnega načrta ne bi ogledali.
Prvih nekaj dni je bila naša »baza« Tbilisi, glavno mesto Gruzije. Vsak dan smo se odpravili na izlet: po Tbilisiju in okolici, do stare prestolnice Mtskheta, po gorski cesti do doline pod kavkaškim pettisočakom Kazbek, mimo uporniške pokrajine Južna Osetija … Nato pa je prišel dan, ko smo zapustili gruzijsko prestolnico in se napotili proti zahodu. Naš končni cilj je bila Vardzia, kompleks pred skoraj tisočletjem v skalo vklesanih samostanov.
Čakalo nas je več kot 200 kilometrov poti po cestah, ki ne dovoljujejo velikih hitrosti. Pa še kup zanimivosti je bilo na poti. Načrt je torej bil, da sledimo toku reke Mtkvari, zlagoma pridemo do doline, do katere vodi ena sama precej zakotna cesta, in pri Vardzii prespimo v edinem hotelu daleč naokoli.
Prva postaja na poti je bilo mesto Gori, ki slovi predvsem kot rojstno mesto Josifa Visarionoviča Džugašvilija – Stalina, drugega voditelja Sovjetske zveze. Povsod po svetu slovi kot diktator, pod katerega vladavino je umrlo več deset milijonov ljudi – razen v Gruziji.
Uradno ga tam ne omenjajo preveč, ampak v Goriju so pa še kar nekako ponosni na svojega slavnega in zloglasnega rojaka. Obisk Stalinovega muzeja je tako rekoč obvezen za obiskovalce mesta. Okrog skromne Stalinove rojstne hiše so postavili muzejsko zgradbo. Ob njej je na železniškem tiru vagon, ki je bil prvotno narejen za ruskega carja. Stalin ga je uporabljal, ker se je bal letenja …
Cesta proti zahodu vodi mimo nekoč slavnega zdravilišča Borjomi. Še danes imajo na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze mineralno vodo Borjomi za eno izmed najbolj okusnih in zdravilnih. Mimogrede, zanič je! Ali pa vsaj mi nismo vajeni, da je mineralna voda nekoliko slana. Tudi zgradbe zdravilišča so dodobra zanemarjene.
Zato pa nas je pravo nasprotje čakalo v mestu Akaltsikhe: velika trdnjava v mestu, kjer se križajo poti proti Tbilisiju, Črnemu morju, Turčiji in Armeniji, je popolnoma obnovljena. Točneje, otvoritev obnovljene trdnjave je bila le kak dan pred našim prihodom. Čudovit kraj za popoldansko kavo. Nato pa nas je čakalo še zadnjih 60 kilometrov vožnje, najprej po cesti proti Armeniji, potem po stranski cesti in na koncu še po slepi cesti, ki se konča pri Vardziji. Tam nas je čakalo prenočišče v skromnem in edinem hotelu. Oziroma naj bi nas čakalo …
Izkazalo se je namreč, da so na našo rezervacijo pozabili. Hotel ni imel ne spletne strani ne naslova elektronske pošte, samo telefonsko številko. Rezervacija je bila tako urejena po telefonu. Ni bilo prav enostavno, saj lastnik govori samo gruzijsko. Vendarle mi je uspelo rezervacijo predati hčerki, ki je nekoliko govorila angleško.
Žal pa jo je pozabila zapisati in predati očetu … Hotelček pa je bil poln do zadnje sobe. Tako smo bili pozno popoldne brez prenočišča in desetine kilometrov slabih cest od naslednjega. Ampak družina, ki vodi hotel, nas je hitro potolažila: našli nam bodo prenočišče nekje v bližini. In res, nekaj telefonski klicev kasneje (v gruzijskem jeziku, seveda) smo izvedeli, da je vse urejeno. Navodila so bila enostavna: par kilometrov se je treba odpeljati nazaj, prečkati reko na edinem mostu, zaviti levo, in po dveh-treh kilometrih bomo pri družini Tirebi. Nič lažjega.
Most smo našli brez težav. Potem pa je sledila cesta, ki je iz makadama hitro prešla v kolovoz – in izginila. No, ni čisto izginila, samo komaj opazna je postala … Pa nekoliko nagnjena. Ampak na koncu smo našli domačijo, kjer so nas pričakovali in prijazno sprejeli. Sobe so bile skromne, ampak brezhibno čiste. Gospodinja je že pripravljala domačo večerjo, ki je bila izvrstna. In to v primerjavi s tudi sicer izjemno okusno gruzijsko kuhinjo. Hačapuri, hinkali, mmm …
Gimnazijska ruščina je prišla zelo prav, da smo se sporazumeli, ko so nam pred spanjem razkazali kmetijo. Poleg kar velike hiše je hlev, v katerem so pozimi ovce. Zime, so nam povedali, so zelo hladne in z veliko snega, poleti pa so ovce na paši v hribih, ki se vzpenjajo takoj za domačijo. Posebej všeč nam je bil prijazen kuža, kavkaški ovčar. Ne samo po pasmi, tudi v resnici je bila njegova dnevna služba, da čuva ovce. Nenavadni so bili njegovi zelo majhni uhlji. Na vprašanje, zakaj ima takšne uhlje, je gospodinja, kot da ni nič posebnega, odgovorila: »Zato, da ga volkovi ne morejo zagrabit za uhlje.«
»Kaj so tu okrog volkovi?«, smo vprašali.
»Ne ne,« je odgovorila, »v tem letnem času le redko pridejo dol s hribov!«
Seveda smo v posteljah najprej poslušali, če bomo slišali tuljenje volkov. Pa ga nismo; ali pa smo po dolgem dnevu tako trdno zaspali, da smo zamudili nočni volčji koncert.
Zjutraj nas je čakal še okusen zajtrk, pa slovo od družine (in psa) ter vožnja do starih samostanov. Ti so res spektakularni. V skalo je vklesanih več nadstropij, na nekaterih delih so potresi pred stoletji odluščili zunanje plasti in razkrili v globino pečine vklesane sobe in kapele. Osemsto let stare freske prikazujejo legendarno kraljico Tamar, ki je vodila Gruzijo v njeni zlati srednjeveški dobi. Izlet z glavnih cest v Vardzijo se nedvomno izplača, volkovi, ki jih ni bilo, pa so jo še dodatno začinili.
Po ogledu samostanov smo se odpeljali do obljudenih mejnih prehodov v Armenijo. To je pa že druga zgodba …
Ruska dača potovanja piše zgodbe in ustvarja nepozabne spomine.
Preberite tudi Potopis o Volgi, Potopis o Omanu in Potopis o Istanbulu.