Gremo na kavo ali na čaj v Istanbulu
Piše: Damjana Osterc, vodnica Ruske dače
»Gremo na kavo?« … je tisti zelo zaželeni stavek sopotnikov po nekaj urah intenzivnega spoznavanja mesta. Glave so (pre)polne vtisov, a noge težke in prikazovati se začne miza z dišečo črno (turško) kavo … Sploh, če je vodnik, nam Slovencem, vajenim jutranje kave, ni privoščil pred jutranjim začetkom ogledov.
Že dolga leta, ko se vedno znova vračam v Istanbul, v svoj drugi dom, med pristankom, ko se letalo spušča nad Bosporjem in poskušam skozi ozko letalsko okno zaobjeti kar največ meni tako dragih stavb, ulic, razmišljam, kaj me tokrat čaka. Mesto poznam, vem, kaj si bomo z novimi sopotniki ogledovali, a v glavi iščem in sestavljam vse prijetne, prave, tiste z dušo »turške kafiče«; kjer bomo posedeli. A seveda na kratko, da kaj ne zamudimo; v tem mestu, ki nikoli zares ne zaspi.
Prvo popoldne, prvi večer v mestu: iz hotela peš do trga SultanAhmed, med v nebo segajoče vitke minarete. Trg, ki je najbolj zgodovinski, a tudi najbolj turistično oblegan. A pot se že zdaj zavleče: toliko je trgovin, toliko je trgovcev, toliko preobloženih stojnic se ponuja, da koraki zastajajo. Seveda le prispemo, fotografiramo, občudujemo, gledamo … In že iščemo prvo kavarnico, slaščičarno, gostilnico. In se ustavimo pri najboljših köftah v Istanbulu ali tam, kjer se usedemo na nizke klopi, obložene s preprogami in blazinami in se posvetimo svetu kebabov, okusnih zelenjavnih omak z jajčevci, bučkami, paradižnikom (ki diši drugače kot doma). Rakija, ki med kockami ledu dobiva motno barvo, na koncu seveda slaščica iz orehov, pistacije, medu – na stotine jih je, ena boljša od druge.
Drugi dan našega druženja v mestu dveh celin: ta dan je vedno najbolj dinamičen, saj je treba prepotovati od Bizanca do Konstantinopla, več kot 600 let trajajoči Otomanski imperij in še Turško republiko za povrh. Zjutraj iz hotela brez za nas Slovence običajne turške kave, kapučina. Ker ga dobrega v hotelu tu pač ne dobiš. Zdržali bomo. In pozabili na običajni jutranji obred. Čaka nas Septimij Sever z veličastnim hipodromom, Justinijan, Teodozij, ups, še prej Bizas s svojo grško vojsko. Justinijan nas kar dolgo zadrži – tudi gradnja Hagije Sofije in rimske cisterne je dolgo trajala. Ampak, predno preskočimo k Otomanom, torej v srednji vek, oči namesto vame začno zreti po okolici, po mestu, kjer bi se dalo usesti, da o kavi niti ne govorimo. Zdaj pa je res že (skrajni) čas za turško kavo. Prijetna kavarnica, bolje čajnica, nas sprejme v svoje naročje lično pogrnjenih miz, majhnih majavih stolčkov. »Kavo bi …« Turški natakar pa nič, samo čaka. Treba je vskočiti: ni dovolj, da naročimo kavo, povedati moramo, ali želimo orta, šekerli ali sade kavo in nikar pričakovati, da bo ta z mlekom. Turška kava se ne pije z mlekom.
Bi kdo čaj? Pravi ali elma čaj? Tako, naročila so urejena, odmor ob kavi in čaju ob pogledu na imenitni nemški vodnjak s konca 19. stoletja, na egipčanski obelisk iz časa 18. dinastije, ki ga oblegajo turisti, je več kot dobrodošel. Natakar je kavi na krožnik dodal še odlično baklavo, pistacijevo. Po tem odmoru se podamo v čas turškega imperija, med sultane, pokukamo v skrivnostni harem, obiščemo Modro mošejo … In zaključimo dan v restavraciji, kjer se meso z žara v ustih enostavno raztopi.
Tretji dan našega druženja – na plovbi po Bosporju med Evropo in Azijo: dan je vsaj dopoldne bolj lahkoten, »sedeč« na palubi najete ladjice. Mimo nas pa drsijo bosporske palače, stari jaliji, neštete istanbulske zgodbe. Na levi Evropa, na desni Azija, vmes Bospor z veliko ribami (in meduzami). Fotografiramo, opazujemo mimo plavajoče ladjice in tankerje, privatne vile, stolpnice in – ladijski natakar nam v roke ponudi čaj v kozarčku v obliki tulipana … Popoldne pa je že spet malo bolj pestro: na Misr čarši nas preplavijo vonjave eksotičnih začimb, sveže mlete kave in glasni trgovci, ki vabijo k pokušanju in nakupu. Čaja, ki vam ga ponudijo, nikar ne odklonite; z njim vam želijo pokazati le spoštovanje. Vzemite kozarček čaja, poklepetajte s trgovcem oziroma domačinom. Le kozarček primite zgoraj, da se ne opečete. In to ponavljajte tudi na velikem bazarju – Kapali čaršiji. Naročite sade kave, orto kave ali sekerli kave, morda elma čaj – spoznali bodo, da niste le nevedni turist, obvladate … Večer v turškem hamamu z blagodejno masažo pod srednjeveško kupolo se bo tudi končal s čajem.
Zadnji dan – še ves dan bo čas za nove vtise – ker odhajamo domov, se običajni rituali vračajo – jutranja (turška) kava s pogledom na Zlati rog in zgodbo o Aziyadi, ki je navdahnila francoskega častnika Pierra Lotija. Zelo pogrešamo espresso, kapučino? Morda ga spijemo pred odhodom na letališče v modernem nakupovalnem središču, kjer preverimo, katere vse svetovne znamke tu kupuje turška elita, ali pa popijemo kavo na terasi na 54. nadstropju s pogledom na vse strani neverjetno velikega mesta.
Se že vidite na pisanih ulicah Istanbula s kavo ali čajem v prijetnem orientalskem ambientu? Pridružite se nam, soustvarjajte nove potovalne zgodbe z Rusko dačo v Istanbulu – mestu kontrastov, tisočerih minaretov in neštetih že napisanih zgodb.